Kako napredek onkološke genetike in molekularne diagnostike spreminja obravnavo raka želodca? Kakšna bo strategija presejanja s sistematiziranim odkrivanjem okužbe s H. pylori? Kako se širi vloga kirurškega zdravljenja? Rezultati katerih kliničnih raziskav oblikujejo sistemsko zdravljenje raka želodca?
Mielodisplastične novotvorbe (MDN), po predhodni klasifikaciji poimenovane mielodisplastični sindrom (MDS), so skupina klonskih bolezni, za katere je značilna neučinkovita hematopoeza v kostnem mozgu. Običajno je prisotna displazija v eni, lahko pa v več vrstah celic v kostnem mozgu, kar se odraža s citopenijo ali citopenijami v krvi.
Difuzni velikocelični limfom B (DVCLB) ostaja ena najpogostejših oblik agresivnih ne-Hodgkinovih limfomov, ki je kljub napredku v zdravljenju še vedno velik terapevtski izziv, zlasti pri bolnikih z refraktarno ali ponavljajočo se boleznijo. Čeprav smo v zadnjih letih priča razcvetu novih terapij, še vedno obstaja potreba po nadaljnjem razvoju.
Kako lahko izboljšamo manj ugodne etiološke in epidemiološke podatke ter prognozo bolnikov z jetrnoceličnim rakom (angl. hepatocellular carcinoma, HCC)? Aktualna domača priporočila za obravnavo vključujejo možnosti primarne preventive, smernice za presejanje bolnikov in najnovejša spoznanja glede metod zdravljenja.
Redek, vendar agresiven B-celični malignom, limfom plaščnih celic, je navadno povezan s slabo prognozo. Največji izziv pri zdravljenju so pogoste ponovitve, a je na vidiku precej novih, izboljšanih možnosti zdravljenja. Nova generacija zaviralcev BTK kaže velike obete – tako z vidika učinkovitosti kot varnosti.